http://www.arih.si/ Igor Arih teksti Vsi teksti Copyright 2006 Arih d.o.o. (medialab@arih.si) medialab@arih.si Fri, 03 Feb 2012 12:00:00 +0200 medialab@arih.si Fri, 03 Feb 2012 12:00:00 +0200 http://www.arih.si/index.php?datoteka=igor&lang=slo&sifra=6&detail=detail Ne recite nekega dne, da vam nisem pravočasno povedal (1.) Oglaševanje ne deluje več. Potekel mu je rok trajanja. Princip, ki je doživljal svoja zlata leta v osemdesetih, ko so bili mediji enosmerni, je preprosto zastaral. Danes je predrag in neučinkovit. Zato smo priča nenehnem iskanju novih modelov. Saj komunikacija kot most med izdelkom in publiko preprosto ne more zamreti. Vedno, ko bomo na eni strani imeli izdelek in na drugi potencialno publiko, bomo morali med njima postaviti most komunikacije. V kakršnikoli obliki. Zadnja leta je zelo moderen pojem vsebinski marketing. Všeč mi je zaradi imena. Verjamem, da je končno prišel čas prevlade vsebine nad formo. Pa ne samo v oglaševanju. Na praktično vseh poljih designa, mode, filma ali ostale umetnosti opazujem triumf dobro zasnovanih zgodb brez pretiranega blišča oblike. Res je, da so še redke, ampak ko zmagajo, se to močno sliši in dolgo odmevajo. V oglaševanju je konec metanja peska v oči, ognjemetov in lepih manekenov brez poglobljenega razmisleka o vsebini zgodbe. Milostni strel v čelo bahatega oglaševanja pa je dokončno izstrelila – finančna kriza. Konec je dragih reklam. Konec “teške artiljerije” v velikih agencijah. Danes moji kolegi v glavnem cvilijo za starimi dobrimi časi. A še vedno pošiljajo svoja dela na oglaševalske festivale, kot da bo tisti umetni glamur iz preteklosti razsvetlil njihove naročnike in povrnil stare čase. »Prošla baka sa kolačima,« rečejo pri meni doma. Forma je “pasè”. Vsebina je “in”. Vsaka oblika komercialno usmerjene komunikacije bi morala biti zelo pozorna na novodobne principe vsebinskega marketinga. Ti so se začeli razvijati zaradi internetnih iskalnikov. Pravila uporabe pravih besed pri zasnovah digitalnih vsebin, kot jo razlagajo pionirji vsebinskega marketinga, so zame le še seme novih celostnih komunikacijskih projektov. Sporočilo, v katerem se oboji najdemo, je: pozabite na formo in začnite razmišljati o vsebini. Ampak, kaj zame predstavlja ta preobrat v vsebino? Danes se večina ljudi, ki se profesionalno ukvarja z oglaševanjem, marketingom, trženjem, komunikacijami, PR-jem, sprašuje, kaj za vraga je ta vsebinski marketing? Že pri postavljanju tega vprašanja naredijo osnovno napako iz preteklosti. Odgovor iščejo v komunikacijskih kanalih. Če smo v preteklosti akcije gradili skozi razmišljanje, kateri kanal bi uporabili, je danes vprašanje izbire pravega kanala zadnje na lestvici. Čisto na koncu. Kanalov je namreč nešteto! Čudi me, da se ljudje, ki se kakorkoli ukvarjajo s komunikacijskim poslom, vedno in z veliko zagnanostjo trudijo razumeti mehanizem delovanja določenega novega principa, ne da bi se vprašali – razen redkih izjem –, v čem je bistvo. Popolno poznavanje principa delovanja malih zobnikov v filigransko narejeni švicarski uri nam nič ne pomaga, če ne vemo, čemu služi čas. Pa da ne bo pomote. Tudi mnogi uveljavljeni izvajalci vsebinskega marketinga v njegovi razlagi ne gredo dlje od interneta, korporacijskih časopisov ali direktne pošte. Spet je fokus samo na kanalih. Zato bom na kratko poskušal razložiti svoje širše videnje teme v procesu trženja in zakaj jo mnogi poimenujejo »revolucija v marketingu«. Ker to tudi je. Pa ne samo v marketingu. Prevlada forme brez poglobljenega razumevanja vsebine je pojav, ki ga žal lahko prepoznamo vsepovsod. Dam vam le nekaj primerov brezpogojnega sprejemanja formalnih rešitev, ki so v svoji vsebini nedvomno popolni paradoksi. Npr. »resničnostni šov«. Povejte mi, kaj za vraga ima skupnega z resnico ta ekstremno umetna televizijska tvorba? Ali»lepotna kirurgija!?« Na žalost v večini primerov ustvarja spake. Da ne govorim o »demokraciji«. Nič drugega kot nenehna prevlada volje večine nad manjšino. Sami paradoksi, ki jih brez pomislekov sprejemamo, ker se skrivajo za vsesplošno sprejetimi formalnimi rešitvami. V dnevu moramo rešiti toliko drugih lastnih problemov, da se pač nimamo časa spuščati v te besedne konstrukte, ki nam jih ponujajo mediji. Če smo bili doslej sužnji forme, je zdaj prišel čas vsebine. Prej, ko to dojamemo, boljše bo. Če mene vprašate, vsebinski marketing ni nič novega. Prav nasprotno! Vsebinski marketing je najstarejši in najcenejši trženjski format. Od trenutka, ko je bila komunikacija spoznana kot zelo učinkovito orodje za doseganje določenih ciljev, obstaja vsebinski marketing. Uporabljal ga je že Jezus Kristus. Preprost princip širjenja posebnih zgodb, uporaba pravih besed za dvig pozornosti, vključevanje publike v dvosmerno komunikacijo in aktivno udeležbo v distribuciji teh zgodb je Rimskokatoliško cerkev pripeljalo do tega, kar je danes. Začelo se je v času, ko medijev tako rekoč ni bilo. Zame je Jezus največji guru vsebinskega marketinga. Inspiracija, ki jo svetujem vsakemu, da jo preuči. Vsi njegovi postopki in principi strukturiranja in podajanja zgodb so tudi danes še kako aktualni. Le aplicirati jih moramo na vse današnje medije. Ne le na internet ali direktno pošto. Od tu naprej moramo razumeti mehanizme sodobnih komunikacijskih zobnikov. Naj nas ne bo strah. Ključ je v konvergentni uporabi vseh razpoložljivih kanalov glede na publiko, prostor in čas. To je le fizika. Z dobrim poznavanjem publik, ki stojijo za vsakim medijem, se jo lahko obvlada. Zahteva pridno kolateralno učenje. Zakaj je nujno, da razumemo temelje snovanja in delovanja vsebinskega marketinga? Ker je to naravna nadgradnja komunikacijskega znanja, nabranega v preteklosti za čas, ki že danes močno trka na vrata. Stvari se obračajo na glavo. Gre za vprašanje prilagoditve. Zavedajmo se, da so najboljši izvajalci »content marketinga« ravno lastniki ali direktorji blagovnih znamk. Tisti, ki svoj izdelek in kupce poznajo do najmanjše potankosti. Če/ko bodo razumeli, da sami bolje obvladajo ta novi komunikacijski trend, in ugotovili, da se mu vi upirate in vztrajate pri starih in razsipnih modelih, boste namesto agencijskega sindikalca dobili odpoved. To ni grožnja. Vzemite to kot opozorilo. Ne recite en dan, da vam nisem pravočasno povedal (2.). Model dinamičnih komunikacij, ki ga razvijam že pet let, komunikacijske akcije gradi ravno s pomočjo teh, na novo sprejetih teorij. Dvosmerna komunikacija, ki temelji na razumevanju potreb uporabnika, usmerjanje v enega, da jih dosežemo sto, in ne obratno, konstantna reka komunikacijskih aktivnosti, angažiranje uporabnikov, ki iz simpatizerjev postajajo člani, ti pa verniki in celo prostovoljni ambasadorji, deluje po principu podajanja privilegirane informacije. Komunikacijska akcija postane vzročno-posledični proces. Vse to so rezultati pravilno zasnovanega in vodenega vsebinskega marketinga, kot ga razumem sam. Tudi vam predlagam, da ga ne razumete zgolj kot še en sodoben model, ki vaše tekste preoblikuje v učinkovit slovar ključnih besed za internetne brskalnike ali racionalne tehnike pisanja tekstov za direktno pošto in podobno. Ne. Spet boste v pasti razmišljanja skozi medije. Internetni iskalniki so le kanali. Za njimi stoji publika. Ta ga naredi živega. Razumeti moramo to publiko. Živo si moramo predstavljati to »Globalno pleme tisočih barv« (Kishia Crowther). Vse te novodobne elemente spravljam v model dinamičnih komunikacij z namenom racionalnejšega doseganja različnih ciljev za različne prave publike, za stvarjanje atrakcij pri teh publikah in njihove odzivnosti. Bitka za duše, ne za denar. Ko imaš dušo, imaš tako in tako vse. V prihodnosti se bodo pojavili novi komunikacijski virtuozi. Dobesedno umetniki ali umetniške komunikacijske skupine. To bodo posamezniki ali timi profesionalcev, ki jim ne bo mar za festivalske nagrade ali druge oblike dosedanjih cehovskih potrjevanj. Edino priznanje bo pravilen odziv publike. Z njo bodo plesali komunikacijske valčke skozi natančno izbrane komunikacijske kanale. Vsake akcije se bodo lotili brez predsodkov. Zanikali bodo predznanja in pretekle izkušnje. Edini fokus bo v sedanjih danostih. Komunikacijo kot most med publiko in izdelkom bodo gradili z otroško nedolžnostjo. Samo tako lahko nastanejo komunikacijska umetniška DELA. Ko krmilo komunikacije prevzamejo umetniki, se bo hitro ločilo zrno od plev. Jasno se bo videlo, kdo je cehovski folirant in kdo je komunikacijski James Bond. Frajer bo tisti, ki mu bo uspelo s svojim sporočilom priti na TV-dnevnik in ne v reklamni blok pred njim. In ko bo enkrat na TV-dnevniku, bo moral imel kristalno jasen načrt kako naprej. Drugače bo pogorel. Oglaševanje bo končno preskočilo meje reklamnih blokov in postalo – komunikacija. Ta pa ni enkratno dejanje. Je dinamičen proces. Ima svoj začetek in cilj. Nemogoče jo bo dojeti šele po prvih korakih. Lahko vas načrtno zavede. Je preprosto dinamičen tok manjših povezanih komunikacijskih členov, ki se verižno prilagajajo danostim publike, prostora in časa. Tako, kot je Donava nekje v svojih začetkih le bister tolmunček visoko v hribih, se uspešne komunikacijske akcije ne bodo razkrile že po prvih strelih. Ustaljeni princip iz preteklosti, ko si videl TV-spot in si videl vse, ne bo več deloval. V skrivnosti je moč. Prepustiti se bo treba komunikacijskemu toku. V njem uživati ali odstopiti. Tako, kot se prepustimo dobri glasbi in/ali – če nam ni všeč – zamenjamo postajo. Verjamem, da je prihodnost komunikacjskega posla zelo svetla. Če mene vprašate, je ključno pomembna za uspeh gospodarstva in politike. Kaj najprej naredijo diktatorski voditelji v državah, ko jim grozi, da jih bodo strmoglavili opozicijski demonstranti? Ukinejo vse oblike komunikacije. Razen tiste nadzorovane. Zavedajmo se te moči. Trženje je konec koncev vojna. Mnogi med vami boste ta uvod prebrali samo enkrat. In tako je tudi prav. Na tem principu deluje komunikacija ena na ena. Informacija je privilegirana. Saj prijatelj prijatelju ne pove trikrat iste šale. Klasično oglaševanje, nasprotno, za svojo zapomnljivost zahteva minimalni trikratni stik s publiko. In ker vem, da mnogi med vami še vedno vztrajate pri starih principih, povem še tretjič: Ne recite nekega dne, da vam nisem pravočasno povedal. Lep pozdrav! Igor Arih http://www.arih.si/#0 Tue, 24 May 2011 12:00:00 +0200 http://www.arih.si/index.php?datoteka=igor&lang=slo&sifra=4&detail=detail Rad se odzove povabilu kamer in komentira politične ali druge oglaševalske kampanje. Novinarji ga imajo za strokovnjaka, jaz pa za akademskega nakladača. Danes je to ponovno dokazal z zaletavo oceno kampanje za pokojninsko reformo. In to preden se je ta sploh začela.Video, ki naj bi se širil po internetnih kanalih, sem prvič videl na televiziji. Na 24ur. Bravo bivši kolegi, sem si rekel in zaploskal. Tako se dela!



8. maja sem bil v Parizu na koncertu Magnifica. Včasih pobegnem z njim na kak koncert, da se spočijem in vidim iz še ene umetniške perspektive našo novo državo - EU. Tokrat sem s seboj povabil prijatelja. Direktorja velikega podjetja, ki se tako kot jaz, ukvarja z glasbo. Matjaž Gantar je večkrat v pogovorih izrazil željo, da bi kdaj šel z nami na koncert v tujino, če bi mu le čas dopuščal. 8. maja je bil končno pravi dan zanj, zato je odpotoval z nami v Pariz. Tisti dan sem na letalu prebral praktično celo Delo. Čeprav sem naročen nanj, ga redko ali nikoli nisem bral tako natančno kot tisti dan na letalu. Na drugi strani sem našel članek o pokojninski reformi in tudi novice o tem, kako bodo kmalu objavili natečaj za komunikacijsko akcijo Za reformo! Z Matjažem sva se strinjala, da je reforma OK. Povsem nujna. Če je ne sprejmemo, bo naši državi šlo le na slabše. Vendar sem pripomnil svoje začudenje, da za tako izjemno pomembno temo, razpišejo natečaj za komunikacijsko akcijo le en mesec pred dnevom referenduma?! Neodgovorno, sem zamrmral. Direktor Urada za komuniciranje, gospod Darjan Košir, bi že lahko vedel, da se takšne stvari pripravljajo vsaj tri mesece prej. In rekel Matjažu: "A vidiš, tako pomembno stvar morajo sprejeti, pa so se za komunikacijo odločili šele na koncu procesa. Neodgovorno in neprofesionalno. Komunikacija je edina, ki jih lahko reši, a so tako površni do nje." Matjaž je skomignil z rameni. Jaz pa sem še pripomnil: "...Samo šok jih lahko reši." Drugače smo "pečeni" v tej državi. In sva odkorakala do hotela. In kasneje še na koncert v klub Bellevillase. Bil je super koncert.

Pridem domov, nazaj v Slovenijo k vsakodnevnim opravkom. Končujem knjigo o Dinamičnih komunikacijah, kjer sem tudi zapisal, da je frajer tisti, ki mu uspe s svojim sporočilom priti v TV dnevnik in ne v reklamni blok pred TV dnevnikom. In ... spot z Uršo Čepin v 24ur! "Genialno! Vitu iz agencije Futura sem nemudoma poslal sms "Čestitam!" Odgovoril je s smeškom (:)). Čez dve uri pomislim, kako sem v Parizu slabo pomislil za Darjana Koširja in odpišem: "Svaka čast Darjanu". Vito nazaj: "Se najde še takšen, pa tudi če ni predsednik :)".





Oglaševanje mora preskočiti meje reklamnih blokov in postati komunikacija. Ta pa ni enkratno dejanje. Je dinamičen proces. Ima svoj začetek in cilj. Nemogoče jo je ocenjevati šele po prvih korakih. Je preprosto dinamična akcija, ki se prilagaja danostim prostora in časa. Tako, kot je Donava v svojih začetkih le bister tolmunček nekje visoko v hribih, tako se današnje uspešne komunikacijske akcije ne ocenjujejo po prvih strelih. Ustaljen princip iz preteklosti, ko si videl tv spot in si videl vse, ne dela več. Komunikacija je danes dinamičen proces vzročno posledičnih akcij. Smešno mi je bilo opazovati Mira Klineta, ki kritično opozarja futuriste, češ, če ste si zamislili viralno akcijo bi morali bolje izrabiti Twitter in Facebook. Človek, ki je znan po tem, da do nedavnega (!) ni uporabljal mobilnega telefona, soli pamet agenciji, ki se dnevno ukvarja z interaktivnimi projekti. Hm… Pa še ena napaka. Akcijo ocenjuje na podlagi predvidenih "viralnih" kanalov in pri tem pozablja, da je on, v danem momentu, eden boljših prenosnikov sporočila, in o tej akciji razlaga prek masovnega medija - televizije.





Spoštovani študentje FDV Mira K. vzemite z rezervo. Če mene vprašate, ga je povozil čas. Ko sem pred pol leta začenjal s kampanjo DELA. za Zorana Jankovića in njegovo Listo za mestni svet je na samem začetku akcije, že po prvem billboardu, pametno razlagal (spet na POP TV), kako ta akcija za Jankovića pa res ni nič kreativna. Nič kreativna? Kreativnost je tako izguljena beseda, da niti ne vem kaj v očeh posameznika pomeni. Meni je Zoran povedal, da sem umetnik in, da je ta akcija umetniško delo. Ta izjava mi je pomenila več, kot procenti zmage njegove liste, ki so bili še višji od tistih štiri leta poprej. Pa so raziskave do konca kazale veliko slabše. Današnje komunikacije se ne končajo s prvim plakatom ampak tečejo in se razvijajo ves čas. Z grafitom v zadnjem dnevu predvolilnega molka. Šele takrat se jo lahko ocenjuje. Na izjave Mira Klineta nisem dajal komentarja. Bil sem nedosegljiv za novinarje. Čeprav mi je res stopil na žulj. Vprašal sem se, kako je lahko tako poln napuha, da se takoj odzove na povabilo kamere in ocenjuje akcijo dinamičnih komunikacij že po prvem tednu?






Miro, danes si mi drugič prižgal opozorilno lučko. S svojim predčasnim komentarjem o Futurini akciji za pokojninsko reformo si še enkrat potrdil, da ne razumeš sodobnih komunikacijskih procesov. Ti delujejo neodvisno od kanalov. Skrivnost je drugje. Če želiš, bom zate in tvoje študente odpredaval sodobne dinamične komunikacije ali kako se izogniti sedmim smrtnim komunikacijskim grehom. Prvi je Napuh.
Ampak vrnimo se nazaj na akcijo za pokojninsko reformo. Dejstvo je, da se danes o njej veliko več pogovarjamo, kot, če bi uporabljali konvencionalne, stare, pričakovane in drage metode.. Vsebina akcije je preskočila točko preloma in postala virusna. Vsaj 5x več ljudi v Sloveniji danes ve, da obstaja neka pokojninska reforma! Volilna udeležba bo večja. Grem stavit. In ravno nezavedanje o tako ključnem referendumskem vprašanju in posledično nizka volilna udeležba je največji sovražnik tega, za vse nas, pomembnega zakona.Čestitke Futura! Tudi vam lahko odpredavam o mojem videnju sodobnih komunikacijskh procesov, čeprav ste s to akcijo že dokazali, da veste o čem govorim.Igor Arih http://www.arih.si/#1 Thu, 18 Sep 2008 12:00:00 +0200 http://www.arih.si/index.php?datoteka=igor&lang=slo&sifra=3&detail=detail Nevidno oblikovanjeKot mlad oblikovalec v zgodnjih devedesetih še nisem poznal japonske filozofije "Invisible designa". Kot mlad panker sem občudoval izjemno moč grafičnega jezika Sex Pistolsov, ki ga je ustvarjal Jamie Reid. Kasneje sem bil pod vplivom medijsko razvpitih evropskih oblikovalcev, kot je bil Neville Brody, ki je eden od prvih oblikovalskih zvezd, ki so vplivale na mojo poklicno pot. Oblikoval sem časopise, embalaže in oglase. To tudi danes z veseljem počnem. Ampak, razen da sem včasih bil nagrajen za kakšno dobro idejo, se moj likovni jezik ni pretirano razlikoval od drugih.Nekoč v devedesetih mi je nek naročnik na prezentaciji očital preveč trendovski pristop. Rekel mi je "Dobro oblikovanje je tisto, ki ga ne vidiš". Oglas, ki je bil sicer duhovito zasnovan, je bil tudi komplicirano oblikovan. Enostavnemu sporočilu sem dodal preveč likovnega balasta. V želji, da dokažem virtuoznost v oblikovanju, sem zadušil sporočilo. Duhovita vsebina je ostala zastrta pod polprosojno zaveso sodobnih oblikovalskih akrobacij. Pripomba naročnika je bila na mestu. Napotek, da je dobro oblikovanje nevidno, mi je odmevalo v glavi še dolgo po tem. Saj poznate tisti občutek, ko iz prve nekaj ne razumete čisto najbolje, ampak zveni kot velika resnica. Nakar sem slučajno prebral nekaj o Taku Satoh-u, enem od pionirjev japonskega nevidnega oblikovanja. V enem od svojih intervjujev pravi "Ko mi je bilo 12 let, sem kot vsi moji vrstniki, opremljal svoje kolo z razno raznimi dodatki: lučkami, nalepkami, zvonci, hrupa zganjajočimi priveski ... Dokler se nisem s tako načičkanim kolesom že komaj vozil. Nek dan sem začel z njega snemati vse nepotrebno. Snel sem vse 'do dile', tudi tiste kvazi potrebne stvari, kot so blatniki, zavore, luči ... Svoje otroško kolo sem slekel do točke minimalnega, da sem ga sploh lahko še vozil. Saj je bistvo v tem." konča. V glavi se mi je začel proces, ki je iz temelja spremenil odnos do lastnega poklica. Vedno, kadar sem imel opravka z izjemno dobro vsebino, sem poskušal ubiti svoj ego oblikovalca (to je najtežji del procesa) in vidni del oblikovanja minimalizirati do točke, ko je zgolj v funkciji krmarja po vsebini. Tako kot je mladi Taku Satoh "slekel" svoj bicikl, sem vedno manj razmišljal, kako bi kaj dekoriral. Vedno bolj me je zanimalo samo kako zasnovati formo, ki ne duši vsebine, ampak nasprotno, ji odpira prosto pot, da le ta začne špricati ven!Danes vem, da se koncept nevidnega oblikovanja da uporabiti samo pri odličnih izdelkih. Takih, ki imajo edinstvene vsebine. Ko spoznam, da imam opravka s super vsebino, začem z razmišljanjem, kaj je tisto minimalno potrebno, da le ta še bolj jasno komunicira svojo posebnost. Kaj je minimalno potrebno v formi, da njena vsebina zakriči ven? Kako izgleda forma, ki pri opazovalcu zahteva najmonj časa in napora za dojamanje? V bistvu je enostavno. Odstraniti je potrebno vse, kar moti. Sledim principu "kar ne koristi - škodi".Igor Arih, WNBS DESIGNER http://www.arih.si/#2 Mon, 04 Aug 2008 12:00:00 +0200 http://www.arih.si/index.php?datoteka=igor&lang=slo&sifra=2&detail=detail Obstajajo ženske, ki te takoj pritegnejo s svojo podobo. Na prvi pogled izgledajo kot lutkice iz revije. Imajo lepe male noske, svetlikave ustnice, bujne lase. Na javnem stranišču so si pripravljene četrt ure in več pudrati mozoljček, ki je vzklil na vidnem delu njihovega oprsja. Majhen vulkan, ki štrli iz dekolteja in kriči! Napaka narave, ki popolnoma uniči edino vredno, ki ga take ženske posedujejo - njihovo formo. Vsebine itak ni. So pa tudi ženske, ki imajo nepravilne noske in naravno oprsje. Pogledi teh sežejo globoko v hrbtenico. Ko spregovorijo, sekajo v kolenih. Njihova forma ni kričeča. Zavedajo se svojega glavnega aduta - pameti. Vsebina je in.Kako je slabo oblikovana etiketa za vrhunsko vino postala vzor dobrega dizajna? Rad povem to zgodbo. Prek sto leti je dober francoski vinar začel s proizvodnjo vrhunskega vina. Ker je kvaliteta njegovega vina napredovala, se je odločil izboljšati tudi pakiranje in nehati s prodajo na rinfuzo. Kupil je steklenice (bordojke) in stopil do bližnjega tiskarja, da bi mu stiskal in oblikoval vinsko etiketo. Vinar je bil na začetku posla in je tiskarju naročil, naj etiketa ne bo predraga. Tiskar je to spoštoval in je zasnoval enostavno črno-belo etiketo. Zložil je vse potrebne podatke o vinu po logičnem hierarhičnem zaporedju, mogoče dodal risbico châteauja (v isti barvi) in vse skupaj stiskal na enostaven bel papir. Tiskar ni imel znanja znamenitega grafika in v svojem naboru svinčenih črkovnih klišejev ni imel veliko tipografij, da bi jih zložil v harmonično celoto, zato je oblikoval in stiskal etiketo po svojih zmožnostih in znanju. Lokalni profesor likovne vzgoje jo je hitro ocenil za skropucalo! Tudi zato, ker je vinar ni naročil pri njem - akademiku, ampak pri lokalnem tiskarju, ki je kljub likovnemu neskladju ustvaril etiketo za odlično vino. Lepo se je dalo prebrati ime châteauja, letnico in še kakšen podatek, ki je skupaj s sliko ustvaril obleko za vsebino. Vinar je napolnil prvo serijo, jo poslal v gostilne in kupci, uživači v dobri kapljici, so kljub skromnemu in likovno neskladnemu videzu kimali z glavami že ob prvem požirku. Tudi profesor likovnega pouka! Leta so minevala. Vinar je vino še izboljšal. Z leti je vino šlo tudi v daljni svet. Etikete pa ni hotel zamenjati. Mogoče je dodal še eno barvo ali kanček zlate, ampak v osnovi sta ostali tako neskladna tipografska struktura kot risba châteauja v zlomljeni perspektivi. Zakaj? Likovno pomanjkljiva etiketa je skozi čas kot prazen akumulator vsrkavala vse asocijacije tega vrhunskega vina. Njena neskladnost je postala njena tipika. Postala je razpoznavni znak tega odličnega vina. Pa ne samo to. Sto let kasneje jo imamo mnogi akedemsko izobraženi oblikovalci upravičeno za vzor vrhunsko oblikovane vinske etikete. Samo zato, ker se je tisti prvi tiskar priklonil vsebini. Namenoma ali iz neznanja? Ni pomembno. Zagotovo pa iz spoštovanja do dobre kapljice. Minimalizem in manipulacija z napako postaneta moja osnovna principa in vodilo k vrhunskemu oblikovanju.Ena beseda pove več kot tisoč slik! Wannabesociety.com je pri svojih izdelkih minimalizem forme pripeljal do nulte točke. Forma je zgolj v tem, da je ni! Je samo ena beseda. V verzalkah. Črno na belem ali belo na črnem. V Helvetici - najbolj enostavni tipografiji. Brez elementov vidnega dizajna. Vse je podrejeno tvojem izboru. Tvoji vsebini, ki z izbrano besedo sproža erupcije asociacij. Nisem še videl močnejšega sporočila na T-shirtu. Ko bomo pri WNBS imeli tudi vina bo na beli ali črni etiketi pisalo zgolj CHARDONAY ali MERLOT.Igor Arih,Bol, 9. julij 2008 http://www.arih.si/#3 Thu, 27 Mar 2008 12:00:00 +0200 http://www.arih.si/index.php?datoteka=igor&lang=slo&sifra=1&detail=detail Nedavno je umrl Arthur C. Clarke. Eden največjih kreativnih umov vseh časov. Spoznal sem ga zgodaj v otroštvu preko njegovih komentarjev v poljudno-znanstveni knjigi Skrivnosti sveta. Serija fascinantnih zgodb o znanih in manj znanih skrivnostih našega sveta. Potem sem spoznal, da je tudi odličen pisec znanstvene fantastike. Po njegovi kratki zgodbi Straža je Stanley Kubrick posnel legendarno 2001: Odiseja v vesolju. Iz današnje perspektive zelo počasen film. In dolg. Pa kljub temu lahko ob gledanju uživamo v vsakem detajlu. Izpoveden od začetka do konca. In bolj kot se oddaljujemo od leta nastanka filma oziroma scenarija, bolj smo presenečeni nad natančnostjo napovedi Arthurja C. Clarka. Kljub veliki ustvarjalnosti sem ga razumel kot kreativnega sanjača. Nekoga z izjemno bogato domišljijo - umetnika. Dokler nisem v londonskem Science Museum zagledal originala njegove skice z idejo geostacionarnih satelitov. "S pomočjo njih bo človek obvladoval ves svet iz ene točke", je bila zapisana vizionarska misel umetnika. Fascinantna vizija, ki je sprožila evolucijski preskok v samo nekaj desetletjih! Od tistega trenutka je Arthur C. Clarke zame postal ikona. Človek, ki se je v moji mladi glavi spreobrnil iz dobrega pisatelja znanstvene fantastike v resnično uporabnega vizionarja, iz umetnika v izumitelja, iz sanjača v pomembnega revolucionarja. Dal mi je vedeti, da skrivnost resnične kreativnosti ni nikoli izolirana samo v določenih izbranih krogih. Skrivnost je v združevanju navidezno nemogočega, v stalnem odkrivanju novih prostorov in s tem pogledov, v celostnem razumevanju sveta. Biti kreativen je zame v tistem trenutku postalo vodilo in življenjski izziv. Od takrat spoštujem vsako obliko kreativnega mišljenja. Ne glede v kateri stroki ali panogi se pojavlja. Vsi morajo v svojem okolju delovati ustvarjalno. Ni druge poti za napredek.Ustvarjanje novih svetov je v domeni kreativnih umov. Velik preskok v razvoju super računalnikov je ravno vnos elementa kreativnosti v njihov proces obdelave podatkov. Clarke v enem od svojih intervjujev razlaga, kako je želja za odkrivanjem novega potisnila ene ribe, da so več milijard let nazaj pokukale iz morja in začele osvajati kopno. "Predstavljajte si takratno tradicionalistično ribo, ki razlaga svojim potomcem, kako je življenje na zemlji nemogoče, in da njim v morju nič ne manjka. Danes, ko hodimo po zemlji, se vozimo v avionih in osvajamo vesolje, so tiste ribe še vedno ostale ribe," zaključi in doda, da je kolonizacija vesolja naslednji evolucijski korak.Odkrivanje novega ni vedno rezultat radovednosti iz dolgčasa. Odkrivanje novega je nuja. V filmu 2001: Odiseja v vesolju je človekov daljni prednik šibka opica, tik pred tem, da bo iztrebljena. Takrat zagrabi kost in z njeno pomočjo nekajkrat poveča svojo moč. Presenečena in fascinirana s tem svojim novim odkritjem ne ve točno, kaj naj z njim. Ampak ker je kreativna, si bo že nekaj izmislila na poti! Po Clarkovih besedah se takrat začne tehnološka revolucija in človek postane gospodar sveta. 2001: Odiseja v vesolju je film posvečen človeški evoluciji od pradavnega začetka do bližje in daljne prihodnosti. V filmu računalnik Hal 9000 prevzema oblast nad vesoljsko ladjo. Veliko podatkov iz zgodovine je človek vnesel v Hala. Veliko vojn, sovraštva, egoizma, mizernih dejanj, ki so super računalniku ponujali logičen zaključek, da mora on prevzeti misijo. Ugotovil je, da je misija prepomembna, da bi jo prepustil človeku. Hal pa ni imel čustev. Vsaj do konca zgodbe nas pusti misliti tako.Na sliki je Arthur C. Clarke z mojim marsovskim koledarjem. Nastal je iz predpostavke, da bo človek še v tem stoletju koloniziral Mars. Relativno kmalu se bo začel proces terifikacije in nekega dne bo človek na Mars tudi stopil in prespal. Takrat mu zemeljski način merjenja časa ne bo pomagal. Rabil bo marsovski koledar in marsovsko uro. Naredil sem ga leta 1999, da zaznamuje zgodovinski prelom tisočletja. Ni edini marsovki koledar, je pa eden prvih. Po delitvi leta na mesece in dneve pa blizu Clarkovemu razmišljanju. Razposlal sem ga po svetu in eden je priromal do guruja vizionarstva.Dragi Arthur, čeprav verjetno ne veš, kdo je avtor koledarja, sem na to fotografijo res ponosen. Hvala ti in počivaj v miru.Igor Arih http://www.arih.si/#4